Dan 81 5120 km
Nekje v gorah – Meygon 70 km (5,5 h)
…
Celo noc se kolona avtov ni nehala. Neverjetno. Poleti je zgleda ta cesta vedno cisto polna. Zjutraj bla neka nesreca in so stali kaki dve uri. Jaz se zaradi toplega vremena sredi noci prestavim iz sotora in uzivam noc pod zvezdami.
Nadaljevanje poti je takoj tunel. Kak kilometer. Navzgor. Zaradi nesrece avti stojijo. Ze zunaj na cesti celi cas cutis polution od avtov. Sredi tunela se mi je zacelo motiti od ogljikovega monoksida. Sick izkusnja. Podobno blo popoldan ko je bil tunel dol 3 km. Tam je bla ventilacija a vseeno. Ta se je na sredini prelomil v dokaj strmi spust. Hehe. Nevidzeno v Evropi.
Prvi del dneva je bil naporen. Zaradi avtov in irancev ki te skoz pozdravlajo. Danes sem jih dal na ignor. Vzpon konstanten in pol spust proti Tehranu za cca 500 m. Tam smo mi sli iz te glavme ceste proti znanemu smucarskemu mestu Dizin. Prometa manj in takoj boljse pocutje. Mesto nic posebnega. Zvemo da nas caka zadnji vzpon na vrh gore (prelaz na 3150 m) in nato downhill do Tehrana.
To je verjetno moje zadnje pravo kolesarjenje v Iranu. Ga hocem zauziti in poslusam muziko ter hitro ubezim belgijcema. Rad napadam breg. Zadeva postane vrhunska. Na robu svojih zmoznosti po dobri uri pridem na vrh. Doloceni deli so tak strmi, da se moram vstati na pedale. Naredim ga v enem zamahu in se pocutim fantaticno na vrhu. Splezam nad plato z restavracijami in pocakam belgijca.
Pojemo zupo in spijemo caj. V daljavi zacne grmeti in bliskati. Veter piha nenormalno. Za mene odlicno vzdusje. Forces of nature. Zacnemo s spustom in ze v noci najdemo primeren park. Domacini pomagajo. Res kapo dol.
Aja na koncu dneva imamo preko 1900 m pozitivnega vzpona.
