Dan 59 3715 km
Aragac lake base camp – Top – Yerevan
…
Zbudim se v spalki pod zvezdami. V nogo mi je prijetno toplo. Zgornji del ok. Na spalki je malo rose. Nic hudega. Pogledam na uro. Pol stiri. Se ena ura preden smo zmenjeni za bujenje. Ni sans da zaspim nazaj. Too excited. Gledam okoli in uzivam v mislih na danasnji dan. Orion se vidi perfektno. Tu in tam tudi kak utrinek.
Ob pol petih zbudim ostale. Pripravimo torbe, nekaj malega pojemo in na pot. Prva ura in pol ok. Najdemo pravo pot in sledimo. Pol se zacne samo skalovje. Poti ni vec. Markacij ni. Vemo kam moramo priti tak da gremo kar na slepo. Skacemo iz kamna na kamen. Tu pa tam keri miga. Se hecamo da nam pojejo. Po dveh urah dosezemo sedlo s pogledom na krater gore. Nad nami zahodni greben, za nami juzni. Na pladnju pa severni, ki je s stirimi tisocaki najvisji. Zgleda blizu. Na sedlu zajtrkujemo. Spoznamo dva Baska ki sta tam taborila.
Iz sedla se spustimo po ledeniku navzdol. Treba priti na drugi greben in od zadaj napasti severni vrh. Zabavno drsenje po snegu. Ni prestrmo. Pol se zgubimo in razdelimo v dve skupini. 4 gremo direkt prek ledenika, dva okrog. Na koncu smo mi pocasnejsi. Dobimo se na severnem grebenu. To je po cca 4 urah hoje. Pozna se visina. V glavi je cuden obcutek. Ko pocivam je ok, ko grem pa zacne boleti. Tudi zadiham se takoj. Pulz je po 20 hitrih korakih preko 150. Zanimivo.
Kakih 300 m pod vrhom Toby obupa. Pravi da ne more naprej. Ostali gremo. Zacne se ful strmi del. Treba si je pomagati z rokami in res paziti kam stopis. Razgled je ves cas fenomenalen. Ko hodis ni casa za lepoto. Vsak korak je muka.
Vrha sta dva. Pravi in ”napacni”. Napacni je viden na vseh slikah, pravi je skrit zadaj, kakih 100 m stran in 20 m visje. Do njega je treba plezati po vrhu previsa. Napacnega dosezem prvi. Ostali sledijo. Trije ostanemo tam ker nas je strah visine. Enjo in Timjel ga splezata. Pol jima je zal, ker Enjo skoraj pade. Skale niso fiksne in se krusijo. 1x obvisi na rokah. Trije chillamo na drugem in gremo pol skupaj dol.
Pot nazaj je muka. Telo izcrpano po 6 urah in ponovno v krater in navzgor. Vlece se ko pes. Pocivamo vsakih 200 visinskih metrov. Timjel zboli za visinsko boleznijo in zacne bruhati. Tudi kri. Pol se vlece dol ko zivi mrtvec. Jezero dosezemo po 12 urah okrog 5-ih.
Nazaj bomo stopali. Midva s Tobyjem prva spakirava in dobima prevoz zraven treh starih armencev. Zgleda kolegi od malega. Zajebancija skoz v avtu. Stari trobi ovcarjem. Se smejimo. Pravijo da naju bodo peljali v Yerevan. In res. Vmes presedema iz Lade v Marcedesa, zamenjama soferja in smo ze v centru. Na poti do Hostla sva naleta na Tobiyeva slovenska prijatelja iz Gruzije. Rok in Neza iz Ljubljane. Jutri gremo na vecerjo.
Zvecer zajebancija v hostlu in lepi spomini na dan. Res smo se povezali. Ennio and Coen gresta v moji smeri. Sigurno se bomo se vidli.
