Dan 32 2280 km
Kapisuyu Merkez – Akbayir 70 km (5 h)
…
Noc v skalah na obali ni bla glih najbolj mirna. Morje je res glasno ko so meterski valovi pa se akustika skal naredi svoje. Zraven tega je blo mrezo nemogoce napeti vodoravno tak da sn se celo noc popravljal in zbujal. Pa uhe te zacnejo bolet po dolocenem casu zaradi stoplov. Brez njih ni sans da zaspis. Po drugi strani je pa bla noc jasna in so se vidle zvezde. Res vidle. Pa se pozicijo sem mel glih na sever tak da so bli Mali in Veliki medved na dlani ter Kasiopeja in posledicno nam najblizja galaksija Andromeda. Razgled me je tolazil ko sn se zbujal. ☺
Vseeno sn spal cez 8 zjutraj ker sem bil skrit pred soncem. Pol kopat. Nenormalno dober feeling ko se zbudis cel zaleplen in v morje. Ponovno se rodis.
Cesta nic novega. Takoj breg za bregom. Celi dan. Vmes sem nasel na vrhu enega hriba pokriti rest place z vodo. Spal malo pa jedel. Pocutje ko sn kreno na pot popoldan vrhunsko. Te pa dalje vzpon takoj 6 km. Vroce pa kot v savni. Moker cel v 5 min. Pa spust. Pa naslednji vzpon. Pa vzpon. To se ti zmesa.
Vmes spoznam se enega kolesarja ki gre v kontra smeri. Po izgledu sodec je ze par let na cesti pa pravi da gre samo iz Tbilisija do Istanbula. Zazgan in zdrapan pa cel. Brez koze na obrazu. Ta je bil nekaj bolan. Hehe. Jaz se vmivam bolj pogosto kot doma.
Iscem plazo v obljubljenem mestu pa ne najdem. Cesta dalje. Zopet vzpon. Zdaj me zmanjka. Po treh urah ni vec energije. Tresem se. Se vstavim ob cesti kjer je voda in pojem se zadnje zaloge. Kruh pa fizol pa kao nutelo. Po hrani je boljse. Pol se 5 km in najdem malo vas pa plazo kjer bom nocoj prespal. Takoj v morje. Feels unreal.
Na kolesu je blo zopet exating. Danes spomini na dogodek z Androtovim avtom (Podroben opis spodaj *). Good day. Clovek bi si mislo da si odtrgan od bliznjih ce gres za dlje casa na pot. Je ze res a po drugi strani imas cas reflektirat in se spomnit cudovitih trenutkov ki smo jih skupaj doziveli. Tak je kot da bi bil ponovno tam.
***
Po fusbalu se dobimo na vrhu z Androtom pa Borcom in gremo kruisat po Halozah tak kot je to v navadi. Borc pela. Andro pusti Golfa tam. Pridemo po cca treh urah nazaj. Avta nikjer. Cudno. Zaklenjen je bil. Ze mislimo da ga je kdo od domacih z rezervnimi kljuci prestavil domov, ker je glih blokiral pot, ko Andro opazi avto 20 m pod nami na sredi brega. Parkiran postrani. Zaklenjen. WTF?? Kak je to mogoce. Prvic v lifu sn res mislo da so nezemljani avto prestavli. Ko v Files X. Obcutek strahu in totalne zmedenosti traja kake dve minute. Unreal. Pol ugotovimo da ni zategnil rocne in da je avto sel nazaj. Na sreco cez breg pa se je volan zakleno in ga je obrnilo postrani. Drugace bi bil razbit 100 m nizje. Te pa smeha. 🙂
