Dan 37 2670 km
Yakakent – Samsun 100 km (5 h)
…
Jutranja rutina. Telovadba pa v morje in pod tus. Zajtrk in kava pa na pot. Vse ok. Vrhunsko. Cesta je poezija proti temu kaj sem prestajal. Imam obcutek da bi se po ravnem lahko peljal na luno.
Po 40 km naenkrat obcutim tresenje na zadnjem kolesu. Pogledam dol. Gre v osmico. To pomeni zvito velno. Nimas kaj. Po skoraj 3000 km sem pricakoval probleme. Ce se je ze moralo zgoditi sem vesel, da se je v blizini Samsuna. Pisem Mustafi in mi pomaga naslovom bike repair shopa. Se 20 km do tja. Scotty je vozen. Bo zdrzal.
Se prej grem v mesto na bankomat. Iscem po glavni ulici, ko me vstavi Abraham. Povabi na caj. Delal 20 let v Nemciji. Prijazen mozakar. Povem za problem z biciklom in me pelje do mehanika. Majster pove da so samo spice problem. Zakon. Nima pa rezervnih delov. Me posljeta naprej do drugega bike shopa kjer bi jih naj meli.
Pridem tja in najprej kao da ne. Pol pa pride sef in najde spice. Pa se ketno bomo menjali in zavorne ploscice. Z menjavo ploscic so problemi. Olje ni vec. Cakam 3 ure tam da postimajo. Pa se kar drago za turske razmere. Se izpogajam za boljso ceno. Na koncu grem ven s slabim obcutkom da so me napizdili. Pa tak sta se spravlala zraven pecilla da me je kar bolelo pri srcu. A zdaj zgleda da je vse ok.
Samsun prevozim ob obali. Res lepo mesto. 20 km parka. In ful malo ljudi na plazi. Neizkorisceno. Mustafa najdem takoj. Hehe. Ne govori nic ang. Sva vesela da se vidiva. Ravno cela familija zbrana ker praznujejo bratov nakup nove Jette. Se nekak zmenimo da bomo sli igrat fusbal. Pa gremo in je dejansko fajn. Dobim teniske in rekreacija na umetni travi 7 na 7. Solidni so. Zakon je blo igati po enem mescu. Res fajn.
Spal bom pri njegovem bratrancu. Na pokritem lesenem podesu s kopalnico. Vse kaj rabim.