Dan 112 6280 km
Alichur – Neizatas pass (4137 m) – Murghab 100 km (4 h)
…
Noc v Alichurju mrzla. Bajta brez ogrevanja. Spis kot zunaj. Vmes moram na wc. Ven na prosto. Piha nenormalno. Ne morem zaspati nazaj. Zaradi visine telo zeli vec kisika. Ce ne mislis na dihanje se zalotis po kaki minuti, da moras ful globoko vdihniti. Nemogoce zaspati nazaj. Po kaki uri mucenja vseeno rata.
Zajtrk fenomenalen. Palacinke. Dobre kot doma. Tu je bla po dolgem casu res dobra hrana.
Na pot okrog 9. Malo bolj toplo kot vceraj. Prelaz ravno na polovici poti. Veter v hrbet tak mocen, da mam kljub rahlemu vzponu obcutek spuscanja. Andojiju hitro ubezim. Dve uri in sem na prelazu. Zakon. Pol gre se samo dol. Hitrost za to visino nenormalna.
Na drugi polovici spusta se zacne jeba. Veter zacne obracati smer. Prav tako se pojavijo zelo mocni sunki. Me vstavi na mestu. Pol se huje. Se zacnejo pesceni viharji. Preckam eno polje (ko Mihelicevo v Rogacu) in moram 3x pecikl polozit na tla in se sam vleci zraven. Pocakam kake pol minute, da pesek odnese mimo.
Ce ni peska v sunkih je se bolj nevarno. Pride nenapovedano. Komaj se obdrzim na kolah. Jaz sem v dolini, na severnih gorah se vidi neurje. Samo molim, da bom hitrejsi. Skrbi me tudi za iskusenejsega kolega a ni varjante, da cakam v tej noriji.
Sicer ful hitro a z nevarnimi zadnimi kilometri dosezem Murghab. Tam v hotel. Toplo in vroc tus. Dobra energija. Kako uro za mano pride se Andoni. Tudi tezave z vetrom. Neurju ubezal. Malo kasneje zacne rahlo sneziti.
Spoznava se kar nekaj folka. Angleski par bo prav tako sel na zadnje prelaze pojutrisnjem. Zdaj sta bolana. On trebuh, ona od visine. Mogoce gremo skupaj. Ob vecerji kujemo plane kak je najboljse preciti zadnje tezke dele. Sledi najvisji prelaz na 4600 in pol dva nizja a vedno zelo vetrovna.
