Dan 70, 71, 72 4335 km
Tabriz Dnevi za počitek
…
Po zacetnem otipavanju in spoznavanju je pocutje v mestu fenomenalno. Vreme je idealno. Skoz malo piha. Ni prevroce. Pase lezati in se sprehajati par dni. Ljudje prijazni in posteni. Vedno vrnejo cisto tocno vsoto in ne sprejemajo napitnin. Navadil sem se tudi na milijonske vsote dnarja. 1 dolar ne 35.000 rialov. Hitro si milijonar.
Prvi dan je blo kar hekticno. Treba je poskrbeti za pot naprej in picikl. Na sreco je eden izmed majstrov zahodnim turistom na voljo brezplacno. Placas samo dele. So mi spucali pecikl tak da je ko novi. Vecina stvari zdaj dela normalno. Nova ketna. Bremze se vedno niso 100 procentne a vsi pravijo da je ok.
Glede Turkmebistana so novice katastrofalne. Ze na poti sem slisal o loteriji za vizo zadnjega pol leta. Tu pa smo dobili info o popolni zapori meje. Brez razloga. Treba bo leteti prek in izpustiti Turkmenistan. Prav tako Uzbekistan. Ce ze dobis let gre ta cisto na sever drzave. Pol se mi ne da delati kroga na jug in ponovno gor. Pa se viza je preko 100 dolarjev. Plan je torej iti na Pamer highway in iz Kirgizistana vstopiti na Kitajsko. Vec bo znano v Tehranu po obisku kitajske ambasade in Tadzik air letalske druzbe.
Tri noci smo ostali v guesthausu. Zadnji dan pa bomo prespali zunaj v parku. Po celem Iranu je to cisto normalno. Tudi domacini in vozniki tovornjakov se zvever zavlecejo v parke in postavijo sotore.
Mesto samo ni nic posebnega. Brez neke zgodovine in zanimivih stvari. Edino za pogledati je ful velik bazar. A s temi azijskimi bazarji je tak, ce si videl enega so vsi pol isti. Lahko pa nabavis cisto popolnoma vse. Od pralnega stroja in fleksarce do vzhodnoazijskega sadja. Ni da ni.
Igrali smo ogromno partij saha. Vecino z Enniotom. Par tudi s sefom kafica kjer smo preziveli vecino casa popoldanske vrocine. Je blo nekaj pijace gratis. ☺ Baterije so polne in pecill ko novi.
—