Dan 40 2920 km
Fatsa – Ozlu 140 km (6 h)
…
Zjutraj gledam napoved. Sicer slaba. Pravi da bo dezevalo a se mi ne da vec biti v tej luknji. Hitro nekaj pojem pojem pa na pecikl. Res zacne kar hitro dezevati oz bolj rositi tak da je anorak dovolj. Ne rabim super neprebojne palerine. Scottyju pa nadanem dezevno opremo.
Feels good to be moving again. V Ordu se vstavim na kosilo. Vsa mesta tukaj na vzhodnem delu Crnega morja so enaka. Ob obali promenada in potem bloki v notranjost na bregu. Ordu je najvecji proizvajalec orehov na svetu. Gre skupaj z mojo Nutelo.
Danes mam na poti kar nekaj tunelskih izkusenj. Najdaljsi je skoraj 4 km kar pomeni dobrih 5 min pri hitrosti med 25 in 30 km/h. Na sreco je padec v smeri moje voznje. Vsega se clovek navadi. Tovornjakov in kombijev da te prehitevajo a danes sem mel posebno izkusnjo. Tam nekje na sredini tunela slisim po zvoku da je za mano nekaj velikega. Hrup je podoben vzletu letala in se pocasi priblizuje. Res strasno v zaprtem prostoru. Ko me prehiti pa se veter tak da me zamaje in zmece sem pa tja. Bil je tisti velik tovornjak za smeti. Par ton litega zeleza v enem kosu. Kot petka. ☺ Nauro.
Do vecera naredim kar lep del poti do Trabzona. Verjetno bom sel v hostel in bi rad bil cimprej tam. Baje da je lepo mesto. Fajn bo malo hodit okrog brez kolesa. Druga vrsta svobode.
Proti veceru se vstavim za nabavo in me ze sosed ki ima gostilno vabi na caj. Se spoznamo in vprasam ali je ok da spim na plazi. Pravi ”problem jok” in da svojo cifro ce bo kaj narobe. Zivijo 50 m stran od mojega campa. Prej se seveda se poslikamo kot je tu v navadi. Feeling good and welcome.
