Dan 32 3000 km
Trabzon Dan za počitek
…
* Syfi… CS. Lastnik hise nad Trabzonom. Doma presentljivo cisto in urejeno. Clovek je v penziji pri 53 in CS ze 10 let pravi. Cudo kontaktov v spominski knjigici. Govori le osnovko ang. Cisti hedonist in malo vase zagledan ampak na prikupen nacin. Vse bi naredo za svojega gosta. Odstekan model totalno. Motorist. Filmski igralec (kazal filme na youtube). Dve zeni pa tri otroke. Ne zivijo pri njem. Puno ljubic. Skoz kaze slike. Neke vrste turski Charlie Sheen.
* Selim… njegov kolega. Zna ang in nem. Rodil se je v Belgiji kjer domnevno tudi dela. Kao nek ful na free siht tako da je v Turciji tudi po nekaj mesecov. Skoz je doma pri Syfiju. Ima svoj motor. Kroserja. Porocen a brez otrok. Prijeten karakter z res dobrim smislom za humor.
///
Zbudim ob 8 z namenom obiska slavnega samostana. Gledam na mapi in se mi nekak ne da kolesarit do tja. Sploh ne po novici zaprtja zaradi prenove. Ne mores dostopati v notranjost. Syfi se spi sam pa odlocim za exploranje Trabzona. Stari del je lep. Center pa polepljen s propagandnim materialom in mega jumboti gospoda Erdogana. Folk tekmuje kdo si bo uspel na avto obesit vecjo tursko zastavo. Do nedavnega sem mislil da so hrvati nacionalisti. Za turke so amaterji.
Po dolgem casu spijem expreso in jem sirov burek. Tega v Turciji obicajno ni a je center dovolj turisticen. Za kavo odstejem vec kot 2 eur. Kraja. Nabavim se nove adidasove kopalno univerzalne hlace. 5 eur. ☺
Pridem nazaj in Syfiju v hecu predlagam naj me pelje z motorjem do samostana. In res. Majster po kaki uri rece ”let s go”. Pocakava se Selima in na pot. Do tja je 50 km. Fina voznja s Hondo. Zakon feeling. Po poti mi v glavi skoz odmeva Sestavljena polka od Karli Gradiska. Jao Smek pa Roba 🙂 Good memories.
Do samostana se dvigamo zadnjih 15 km po ozki soteski v skale. Cesta vodi 500 do lokacije pol pa se malo pes po kamniti stezi. Prava stvar za videti. Sredi navpicne skale je vzidan samostan. Baje je notranjost veliko vecja kot zgleda na zunaj. Skala je votla kar pomeni plac za dvorane. Na zalost zaprto zaradi prenove.
Na poti nazaj se vstavimo na vecerjo. Skoz je zajebancija in res dobro vzdusje. Pogovarjamo se tudi z drugimi turki. No oni se bolj. Jaz poslusam pa segam v roke in sprasujem Selima kaj se menijo. Okolje je totalno alien za mene. To mu pa daje obcutek magicnosti in enosti oz ravnovesja. Vse je tak lepo in mirno. Ful dober feeling ko ves da imas nekoga s sabo in se lahko prepustis brez skrbi. Totalno izgubljen a v bistvu najden.
Res posebna in zakon CS izkusnja. Na poti nazaj se nocna voznja skozi mesto ob obali s 300.000 prebivalci.
