Dan 73 4440 km
Tabriz – Bijirlo 105 km (6 h)
…
Se vedno skupaj z Belgijcema. Ennio in Brecht. Prespali smo v parku na robu mesta. Nismo edini. Ogromno familij ima tam postavlene sotore. Jaz kar na tleh pod streho. Ni se mi dalo ”truge” stavit. Tak pravim bivak sotoru. Ko si enkrat notri ni veliko maneverskega prostora. Zdaj sem ze navajen. Od zacetka je blo malo klastrofobicno.
Bujenje ob 6. Hocemo izkorostit hladne ure. Fajn je bit ponovno na peciklu. V mestu rata tecno. Na poti se vedno kaj dogaja. Ennio najde zlico na sredi ceste. Idealna za uporabo. Pred par dnevi sem namrec po nesreci obema zlomil plasticne. Eno pri pranju posode, drugo pri jesti. Veliko smeha blo na ta racun. Zdaj pa on najde idealno vlko zlico na cesti. Smeh dalje. Brecht je pa pol eno vzel ko so nas na caj povabli. Ponovno mamo vsi zlice.
Veliko smeha je tudi na racun starostne razlike. Old guy (Ennio) jih steje 40. Z Brectom sva ista letnika. Te pa je zaj bil se bolan in je sibek. Skoz se vlece po cesti za nama.
Sredi dneva smo srecali dva francoska kolesarja. Brata. Gresta na Kitajsko. Ful hiter tempo. Iz Francije startala sredi junija, pa sta ze tu.
Vedno ko smo se vstavili smo bli vabljeni na hrano in pijaco. Najprej smo dobili caj pri avromehanikih. Pri drugem odmoru nas majster povabi na kosilo v restavracijo in seveda vse placa. Neverjetno. Za turista vsaj. Ce zivis tu ni tak roznato. Pravila ostra. Ne smejo javno poslusat glasbe, ne smejo pit alkohola, ne faksu majo versko policijo, da se ne bi dotikali… kuj neke. Zvecer ko se vstavimo za spanje je pa seveda celi cirkus. Cela vas nas pride gledat in nosi hrano. Lacni v Iranu sigurno nemo.
—
