Dan 168 8625 km
Malekhu – Kathmandu 75 km (4,5 h)
…
Zbudim ob 7. Zunaj oblacno oz megleno. Klasicni zajtrk, omleta iz dveh jajc in dva toasta. Se spravim na cesto. Danes mi ni bilo prizaneseno. Kot, da celi Nepal ne ve, da je zadnji dan. Izredno gost promet, ker se blizam Kathmanduju. Vecina tovornjaki in busi. Ena najnevarnejsih cest do zdaj.
Po 20 km se zacne 1000 m vzpona. Zadnji. Po glavi mi gredo spomini na prejsnje prelaze. Prvi na Krajnsek in slovo. Solo Armenskih gor. Iran do Kaspijskega morja z Enniotom in Brechtom. Pamirske visave z Andonijem. Lejpi spomini. Veselje in nostalgija v meni.
Tik pod vrhom vzpona srecam Spanca, ki kolesari v drugi smeri. Gre na Annapurno trekat. Se zamenima. Vmes pade en tovornjak pod cesto. Vidim kasneje ko se vzpenjam in ga ze majo na nekih vitlah. Ne slikam. Se ne spodobi. Prej ze en pod cesto. A tisti dlje casa.
Na vrhu prelaza, 15 km pred KTM, se zacnejo kazati prvi obrisi prestolnice. Popravljajo cesto in je vse v prahu. Promet se bolj gost. V mali baraki narocim milktea in gledam v pozidano dolino. Si vzamem cas.
Kathmandu ali ljubis ali sovrazis. Za oboje je dovolj razlogov. Izredno zamazano in nerazvito. Prah in blato na ulicah. Skuterji vsepovsod. Ljudje prijazni. Posebej ob svitanju imajo ozke in starodavne ulice poseben car. Ko se zadeva prebuja ob zvokih molitev in verskih obredov. Meni je vsec. Sploh danes. Se smejim na spustu in pozdravljam vse, ki ponesreci naletijo na moj pogled.
Ko zacnem iskati hotel v t.i. “freak street” (se iz casa pravih hipijev) naletim na cloveka, ki mi je pred dvema letoma prodal celotno turo po Nepalu. Isto kot takrat, me sredi guzve vprasa, ce iscem hotel. Hehe. Se me ne spomni. Veliko gostov. Jaz mu razlozim celo zgodbo in povprasam po zdravju sina. Mi pomaga do hotela in grem jutri na debato v pisarno.
Znosim pecikl in torbe v sobo. Razpakiram, slecem zasvicano majco in vlezem na postlo…
