Dan 45 3170 km
Cayeli – Arhavi 60 km (2,5 h)
…
Zaktrk s Cihanom. Poslovilna. Gre na siht. Spijem kafe in pospravim pa na pot. Spocit. Zakon prvi dve uri. Res nenormalna energija. Pojem in vriskam. Vstavim v nabavo in iscem primeren plac za malco.
Pol pa naenkrat ful poci pod mano. Takoj jasno. Spica je sla. Neeeee!!! Po drugi strani niti nisem ful zaskrbljen. Vem kak se poporavi. Samo spico rabim pa enega majstra. Do malo vecjega mesta 15 km. Scotty je vozen samo zadnja kola gre v osmico.
Ko ima hudic mlade jih ma vec. Zmanjka neta ma telefonu. Ne dela translate. Najprej moram najti Turkcell da napolnim. Arhavi je mesto s 20.000 ljudmi. Hitro najdem Turkcell in napolnimo. Trije delajo tam. Napisem prek translata rabim pomoc. Se dajo skupaj in me peljejo do edinega pecikl majstra v mestu.
Stari zapit in poln samega sebe. Jaz majster pravi. Mislim ze ok, super. Pa mine pol ure in problemi. Ne more odtegniti zobnikov. Nima niti pravega orodja. Poskoduje zobnik. Takrat me res zacne skrbeti. Obupa. Skoz se menijo in so vsi pametni. Mi zacne iti na zivce. Odlocijo da gremo do avtomehanika in tam probamo odtegnit. Jeram pelje. Tam se slabse. Vnicijo se os. Pade ven tak da zacnejo kroglice od lezaja leteti po tleh. Zdaj vem da je sranje tu. Postanem res zivcen in jezn na njih. Prek translata menim z Jeramom. Pizdim.
Skupak ugotovimo da niso zmozno popraviti. Dam cifro od majstrov v Samsunu kjer sem bil na popravilu kak teden nazaj. Povejo da sta samo dva prava Bike shopa na obali Crnega morja. Samsum in Trabzon. Trabzon je 170 km nazaj. Fack.
Jerama vprasam za prevoz ce dam za bencin. Rece ja. Mi malo odleze. Nabasema pecikl in gremo. 2 uri. Vmes se pomirim in se mu zahvalim za pomoc. Njemu tudi ni vseeno da so vnicli kolo do konca. Zdaj je kaj je.
Po dveh urah v Trabzonu bike shop. Zgleda ok. Pa prijazni so in res profesionalni. Vseeno ne gre odtegnit zobnika. Niti z elelktricno pistolo. Nekaj je hudo narobe. Majster predlaga zamenjavo celega kolesa. Ni druge. Placam 300 eur ker bi res samo rad sel dalje. Zrihtamo. Veselje.
Po poti nazaj Jamal skoz nekaj bluzi. Ne zastopim besede. Hehe. Ga prosim ce me lahko zapelje v kak poceni hotel. Energy levels deplited. Celi dan brez hrane. Dehidracija. On pa si vzame cajt. Pridemo nazaj v telefonsko prodajalno. Tam se ostala dva kolega. En nekaj klice okrog za hotele a je vse predrago.
Gokmen, sef in lastnik te trgovine se odloci da lahko prespim pri njem doma. Ok. Zakon. Ampak jaz rabim tus pa hrano oni pa se tak pocasi spravlajo. Zopet zivcen. Se pomirim ko povejo da gremo se jest prej. Jamal gre domov se po malega sina in v mesto. Ful dobra hrana in druzenje. Se sprostim. Patron (boss) se kar zna ang tako da je lazje. Na koncu dneva sem jim ful hvalezen za pomoc.
Zdaj vidim da je bil problem v peciklu. Slaba zadnja velna po moje. Neprimerna za take napore in tezo. Nova zgleda mocnejsa. Upam da je res. Boljse da sem zdaj zamenjal kot da bi iskal pomoc v Turkmenistanu. ☺
