Dan 46 3230 km
Arhavi – Batumi 60 km (3 h)
…
Zbudim na Gokemanovem kavcu v pritlicju grozno velike bajte. Tri plate. Spodaj zravem mene je njegov oce. Zgoraj pa on in brat s familijo. Prinese se zadnji turski zajtrk. Nalozi v avto celo familijo in mene. Gremo na siht. V mali trgocinici/servisu sta ze oba frienda od vceraj in Scotty. Poslovimo in dalje. Res so mi prirasli k srcu.
Na cesti hitro zacnem prehitevati tovornjake stojece v 20 km koloni pred mejo. En pas cisto zabasan. Majo probleme v Turcijo zdaj prit ven in not. Isto je blo na vstopu.
V tunelu polnem trackov stisnem enemu vozniki high five. Se nasmejima on pa zacne trobit. Pol se drugi ko ga prehitim in tak pocasi vzgim cel tunel. Vsi trobijo za mano. Grozno glasno in adrenalinsko.
Tovornjakarji res spostujejo kolesarje popotnike. Ne vem ce zaradi deljenja ceste al poguma ob popolni izpostavljenosti njihovi milosti. Vedno pozdravljajo.
Preckanje meje je s peciklom je poezija. Vsi morajo cakat, meni pa samo mahajo naj grem naprej. Vmes se vozim po notranjosti mejneha prehoda. Ko po letaliscu. Zakon.
V Gruzijo me 10 km pred Batumijem vstavi ploha. Se preden cisto poneha grem dalje. Ne da se mi vec cakati. Vstop v gruzijsko Las Vegas je dvolicen. Blisc in beda. Se par kilometrov pred stolpnicami in urejno obalo krave na cesti.
Iscem hostel. Prvi je nehal delati. Najdem drugega. Par metrov prej me na prehodu zbije nazaj vozeci avto. Enega kolesarja pred mano je videl, mene pa ocitno ne. Ni blo hitrosti. Glih ko sem bil za njim je speljal v mene. Odskocim iz pecikla in zlaufam naprej tak da z mano ni kontakta. Scottyja pa spodnese in pade na stran. Torbe ublazijo parec in zgleda je vse ok. Naenkrat guzva. Pa oni 4 Rusi ven. Kak je? Vse ok? Picikl ok? Grem dva testna kroga da se prepricam da nic ni narobe. Zgleda bo. Si damo roke in gremo dalje. Oboji veseli izzida. Vecer po mestu.
