Dan 116 6415 km
Karakul Dan za počitek
…
Ze vceraj se odlocim ostati v Pamirskih visavah. Telo rabi pocitek, plus tega so zadnji dnevi visinske divjine. Po 100 km etapi in zadnjih prelazih nad 4 k bom naslednjo noc spal obcutno nizje.
Po dolgem casu kvaliten spanec. Med 9 in 5 mine v sekundi. Dopoldan izkoristim za daljsi sprehod ob jezeru. Biti v tej divjini on foot je se bolj posebna izkusnja kot na peciklu. Tam ves, da moras do vecera priti do cilja in ni veliko casa za malenkosti. Ko hodis pa resnicno zacutis prostranstvo in velicino tega placa. Nepopisno vrhunsko. V zivljenju se nisem bil na bolj odmaknjenem delu sveta in posledicno blizje naravi.
Popoldan sprehod po vasi. Stajnge za elektriko sicer so, a totalno nevzdrzevano. Neko tele je dosmrtni predsednik in se mu totalno jebe za narod. Vsi uporabljajo agregate ali solarne panele. Posledicno je elektrika le med 7 in 9 zvecer. Interneta ni. V trgovini celo najdem jabolka dobre kvalitete. Ostalo je cuker. Dobra novica je svezi kruh, ki ga je lastnica spekla v posebni peci. Bo tudi jutri za na pot. Folk je totalno samozadosten. Pozimi prezivijo tukaj kljub tempereturam do -50.
Zvecer v homestay prideta se dva Nemca. Sta na poti z avtom. Golf 1. Najprej bla v skupini nekega cherity ralija, zdaj preko Rusije domov. Dobra debata ob vecerji. Zunaj zacne sneziti. V par minutah na avtu vse belo. Malo dvomim v jutrisnje nadaljevanje poti. Bomo vidli.









