Dan 86 5230 km
Base camp (3020 m) – Top (5671 m) – Shellter (4200 m)
…
Na 3 jurje je v sotoru prijetno toplo. Po vecerji zaspim ko mucek. Poln svezine in energije se zbudim ob enih. Ni varjante zaspati nazaj. Se kotam sem pa tja in po pol ure odlocim. Its time. Ob dveh v cisti temi startam proti Shalltru (camp 2 na 4200 m). Mala luna tak da se vidijo vse zvezde. Pod mano dve vasi na drugi strani doline. V daljavi se zacne svetiti in kazati Tehran. Lejpo. S sabo tovorim polovico hrane in vse svoje stvari. Rugzak in pleteni zakl. Dobo v base campu. Cisto isti kot je za psenico. ☺ Kar prek rame.
Hiter tempo in po dveh urah se dvignem za dober kilometer. Pocutje dobro. Malo pred shelltrom me zacne boleti glava. Od visine. Ena vlka skupina in nekaj manjsih je ob 4 ze v nizkem startu za napad na vrh. Na stengah koce jem in spoznam dva Avstrijca. Vceraj sta si gorske pecikle spavla na skoraj 5 jurjev. Danes je plan s kolesom na hrbtu do vrha in gorski spust. Vsaka cast. Se pokonetkamo in se jima pridruzim. Zdaj je tempo pocasen. Vseeno imam probleme z glavobolom. Tudi prsti na rokah mi zatecejo. Ni blo prave aklimatizacije. Vztrajam do prvega pocitka. Gunter mi da aspirin proti visinski bolezni in rokavice. Najbolj pomemben pa je nasvet glede dihanja. Pocasi, globoko in dolgo vdihnes in hitro izdihnes. Ne vem kero, ampak pomaga. Vecino vzpona sem skoncentriran na dihanje.
Skupaj dosezemo njuna pecikla. Gunter ga nalozi na rame in akcija. Michael se ne pocuti dovolj ok. Podobno kot jaz in pusti pecikl doli. Zdaj se njun tempo se zmanja in jima ubezim.
Skoz sem v precepih al se ni boljse obrniti. Ko se ustavim sem ok. Ko naredim dva koraka zacne v glavi nabijati. Telesno se pocutim ok, samo glavobol. Vsak premik je muka. Kot da so mozgani prevki za lobanjo. Naprej me vlece splet okoliscin. Najprej famozni ledeni slap na dobrih 5 jurjev. Ga hocem videti. Vse zgleda tak blizu. Ko pa hodis je neverjetno dalec. Mimo slapa je nad nami greben. Iranci mi povejo da se za njim vidi vrh. To se grem pogledat.
Vrh res vidis in zdi se blizu. Niti priblizno. Tu se pa zacne res prava jeba. Veter piha 40 km na uro tak da te kar meje. Ne vem kaj bi brez rokavic. Obleceno mam vse kar mam na tej poti. Ko se skrijes za greben je ok. Sije sonce. Ko si na odprtem pa je hudo. V glavi je vedno hujse. Prek dokaj izzi skal grem rajsi po vseh 4. Na cajte kot v sanjah.
Zadnjih 150 visinskih metrov je na odprtem. Ni zavetja. Da je stvar se hujsa veter nosi nek strupeni plin. Cel vrh je rumen. Ne vem kaj je. Mogoce sulfir. Na vzhodni strani kraterja se dim konstantno vali iz gore. Ko me zajame ta strupeni veter mislim da je konec. In res bi blo, ce bi bil v oblaku kako minuto. Na sreco se razkadi po par vdihih. Tu na vrhu ni junakov. Vsi se premikajo kot zombiji. Dva vdiha, en korak.
Se 50 m pod vrhom si zelim samo dol. Vseeno me premami misel na dosezen pick in nekak vztrajam. Na vrh pridem skupaj s tremi starejsimi Iranci. 5 min slave. Slikamo in razgledamo. -5 stopinj je. Ali je danes 55-tic na Damavandu. Hehe. Se mu pridruzim pri spustu. Druga, hitrejsa pot po meliscu. Pod vrhom srecam Gunterja s peciklom. Se mu zahvaljujem za pomoc. Komaj tu zacutim pravo veselje. On je tudi cisto zjeban. Ne vem kak se bo pela dol.
Midva z Alijem napredujeva ekspresno. Po uri in pol sva v Shellterju. Gotof. Vse skup je trajalo 10 ur. Ne vem ce sem ze dal kaj tezjega skoz in ce sem bil ze bolj zjeban. Ennio cestita v campu. Nekaj pojem, caj in spat s prve. Ko se zbudim po treh urah sem veliko boljse. Telo rabi samo kisik. Ne morem verjeti kaj ti naredi visina.
Preistanek dneva uzivancija po dosezku in druzenje z ostalimi. Koca je skoraj polna.
