Nova Zelandija ponuja ogromno neverjetnih naravnih lepot. Zaznamuje jo izredna raznolikost, od morja, gor in jezer pa vse do vulkanov in deževnega gozda. Osupnila me je dostopnost brutalno divjih kotičkov, ki so od civilizacije oddaljeni le nekaj kilometrov.

Z vidika kolesarjenja je sploh jeseni (naša pomlad je njihova jesen) zelo zahteva. Hribovit teren, močan veter, nizke temperature in konstantno deževje, raj spremenijo v pravi pekel. Ko gledam nazaj, vidim, da sem kolesarski podvig podcenjeval. Popolnoma nepripravljen na kolo sem prišel iz severa Avstralije, ki je v tem času še vedno izredno vroč.

Ponovno sem se veliko naučil o vztrajnosti in preseganju meje cone udobja. Vsak dan, tudi tisti za katere nisem pričakoval, se je tako ali drugače sprevrgel v izziv.

Po drugi strani sem se naučil razmere sprejemati takšne kot so. Če dežuje pač dežuje. Če piha pač piha. Če se vzpenja se pač vzpenja. Če boli pač boli. Če zebe pač zebe. Na koncu sem se znebil hrepenenja za udobjem in razkošnostjo. Zadovoljen sem bil z majhnimi radostmi in dejstvom da sem tam.

Vzporedno mi je tovrstna ponižnost dala nov pogled na svet. Šele ko se znebiš hrepenenja po več in zavračanja tega kar je, si resnično srečen. Enostavno si.