Day 3 130 km
Otautau – Rakatu Wetlands 75 km (6 h)
…
Clovek na dolgi rok pozabi slabe stvari in se spomni le dobrih. Sploh če so dobre potencirane. Potovanje s kolesom je veliko trpljenja z nenormalno lepimi trenutki za katere je vredno počakati.
Zakaj to pisem danes? Dva razloga sta. Prvi je nepripravljenost mojega telesa na 6 ur pecikla. Ce temu dodaš glavo, ki rine čez vse in je navajena boljše fizične pripravljenosti, imaš recept za bolečino. Drugi pa je, da se je včasih dobro pozanimati kam greš. Iz enostavnega razloga boljšega planiranja. Kot mi je bilo danes povedano je na NZ prisoten konstantni veter iz severozahodne smeri. Ravno v nasprotni smeri mojega potovanja. In mamo recept za današnji dan.
Prvih 30 km do podzemnih jam je bilo ok. Slabi dve uri zaradi nenehnih vzponov in spustov. S ”telečjimi tačkami” prehodim in preplazim dober kilometer podzemlja. Lepa in zanimiva avantura. Vstop v jamo je brez vodica. Dober obisk. Veliko ljudi.
Ko grem nazaj na cesto začne pihati res močan veter direkt v prsa. Pot se rahlo vzpenja proti goram v ravni liniji. Katastrofa. Ne morem se peljati več kot 10 na uro. Občutek pa kot da stojiš na mestu. Čutim pekoče opozorilo v levi zadnji loži. Se bolj upočasnim in bolj obremenjujem desnico. Leva vedno prej popusti. Verjetno zaradi stojne noge pri fusbalu, ki nosi glavno obremenitev.
Na poti nobene trgovine ali gostilne. Same kmetije in zagrajeni travniki z bodečo žico. Dostop do pitne vode nemogoč. Moje zaloge hrano niso bile dobro splanirane tako da so za kosilo banane in arašidi. Ko že skoraj ne gre več, opazim tablo za B&B. Pridem na kmetijo. Mati sama s tremi froci. Pravi, da nimajo več prenočišč. Prosim za vodo in mi da tudi nekaj hrane s sabo. Razloži tudi kako bo sledila pot. Se 10 km relativne ravnine in potem 2 km strmega vzpona na Black mountain. Na drugi strani baje manj vetra in camping plac. Odločim, da se to stisnem danes. Na tej strani itak nimam kje prespati. Vsi travniki zagrajeni.
Na vzponu res čutim noge in na čas mam občutek da ne gre nikam. Kot da mi je nekdo obeso žakl cementa na vsako nogo. Groza. Odkrito povedano sem pričakoval težave in je enostavno treba iti čez to začetno fazo. Vsak naslednji vzpon bo lažji. Zna pa trajati kakih 14 dni, da se mišice zopet spomnijo.
Na vrhu prelaza pogledam kaj mi je zapakirala v vrečko s hrano. Nekaj sadja in sendvič. Božansko. Najboljši v življenju. Pa smo tam. Pri nagradi. Sledi se spust na drugo stran s čudovitim razgledom na gore. Hitro najdem camp plac in reko za tuš. Dan zaključen z nenormalno dobrimi občutki.
